Dalmacija ultra trail 19.-20.10.2018

REZULTATI

Že nekaj časa sem razmišljal o teku daljšem od maratona. Ker se 100 km lepo sliši in ker je bilo kar nekaj članov Gorskega plemena enakega mnenja smo se prijavili na Dalmacija ultra trail. Na koncu sem na 100 km razdalji ostal samo jaz, Primož in Anže pa sta se udeležila Hrvaškega državnega prvenstva na 50 km. Anže je tam pometel s konkurenco in zmagal, Primož je bil odličen 39.

Kako je Anže Šenk preživel svoj tek:

Imam brata, ki me pripravi do zgodnjih prijav na trail. Lepote pokrajine in pozitivna energija so udeleženih prjatlov z rojstnega kraja, kaj me ne bo premamil. Glede na trenutno rekreacijo je bil moj cilj nenaprezujoce od delati traso in se razgledovati po okolici. Ker je bila ta razdalja državno hrvaško prvenstvo, sem bil po prvih kilometrih presenečen, da mi vodilni niso pobegnili. Ob spoznanju, da pa niso vešči na tehničnih, kamnitih delih, sem začel razmišljati celo o stopničkah. Čez čas sem se odločil ujeti vodilna, da nebi imel težav z iskanjem oznak. Nadaljeval sem v svojem tempu, kar je bilo dovolj celo za prevzem vodstva, po 2gi okrepčevalnici, ko sem ponovno prehitel zaletava Hrvata, sem se ob popravljanju bidona spotaknil, grdo padel, a jo dobro odnesel. Odrgnine in kasneje nekaj oteklin, zlomljena palica, natrgani žepi nahrbtnika in počen levi bidon. 

V nadaljevanju so mi borbo predvsem z vročino, popestrili člani ekipe vipavskega traila na okrepčevalnicah, oče s snemanjem na poti in starejši brat. Na koncu pa zmaga in veselje v cilju kjer je bil tudi že odlični, skupno 4ti na 100ki, Rok Damjanič. 

Naslednje leto morda v tem času dopust v Dalmaciji in lahkotno tekanje s pogledom na morje z višine, naporen tekmovalni trail pa zagotovo ne.

Rok Damjanič:

Štart 100 km teka je bil ob 00.00 na gradu v kraju Klis. Vzdušje je bilo zelo sproščeno, tako kot bi šli na nedeljski skupinski tek. Tempo je bil primeren 100 km razdalji in v začetnih kilometrih sem prav užival in opazoval razsvetljen Split in vasi pod nami. Ravno takrat sem grdo padel in si poškodoval koleno in levo ramo. Predvsem rama nekako ni delovala kot mora, vendar sem si rekel dobra je, dokler lahko držim palico. Nadaljeval sem bolj previdno in gledal v tla. Okrog 35 km sem postal zelo zaspan, najraje bi se vrgel v travo ali na kako klop in zaspal za vsaj 15 min. To misel sem hitro opustil, saj bi me verjetno vsak, ki bi šel mimo tako ali tako zbudil, ker bi mislil, da je kaj narobe. V skoraj spečem stanju nadaljujem pot in v nekoliko daljšem kamnitem spustu padem v skale. Nekaj 10 sekund samo čakam in se prepričujem, da ni nič zlomljeno. Tipam glavo, če kje krvavim. Uf sreča si rečem, saj nekaj krvi najdem samo pod očali in na čelu. Očitno sta mi svetilka in očala preprečila hujše poškodbe. Tipam roke, rebra, noge in opazim, da je vse vredu, razen poškodbe na še desni rami in malo dodatka na kolenu. Na tak način in tako zaspan že dvomim, če bom živ prišel do cilja. Vse se spremeni okrog 5.40, ko sem postal povsem buden, saj takrat po navadi vstajam. Na eni izmed okrepčevalnic prvič pojem kruh z marmelado in nadaljujem kot prerojen. To je trajalo kako dobro uro, potem pa je energija spet pošla, tako kot pijača in precej utrujen sem prišel do naslednje okrepčevalnice na 65 km. Tu ponovno srečam Samota, ki sem ga spoznal na tekmi in sva skupaj tekla kar nekaj začetnih kilometrov. Pravi, da mu je zelo slabo in da verjetno ne bo nadaljeval. Samotu zaželim srečno in nahranjen oddidem dalje. Od tu do morja je čudovit skalnat trail s številnimi vzponi in spusti, ki je minil zelo hitro. Sledilo je nekaj kilometrov ob obali, s spodbudo Milana in Roka Šenka. Postajalo je vedno bolj vroče. Med vsako okrepčevalnico sem do zadnje kapljice popil tekočino iz bidonov in nato še na okrepčevalnici pol litra. Z eno besedo Sahara. Zadnjih 15 km je bil tako en sam boj za preživetje, a mi je uspelo, k sreči brez hujših posledic.

Okrešelj – državno v parih

Anže Šenk:

Letošnja zima bolj proti koncu je šla, vedno bogatejša je bila s snegom in bo že v kratkem ponudila vrhunec turne smuke v visokogorju. Kljub vedno večjim turnaškim množicam , pa je v naši deželi zaznati vedno manjšo tekmovalno vnemo,. Pomembno je omeniti še vedno večjo prizadevnosti in odličnosti organizatorjev!

V slovenskem pokalu je v občudojočem vzponu Luka Kovačič, ki je doprinesel naboj in napredek tudi Nejcu. Veseli še vedno prizadevni Luka Mihelič, ki še drži nivo, kjer je bila pred leti konkurenca močnejša in katere predstavnik je ob Miheliču še neumorni Mikloša Matjaž. Na srečo imamo Jezerjani Damjaniča, ki zna kmalu potrkati na stopničke v pokalu. Med veterani je še vedno največja zagrizenost med tistimi, ki so zraven več ali manj od samega začetka in kateri so največji motivatorjii svojih podmladkov, da posvetijo žarki upanja tudi v mladinske kategorije. V podoče se ob splošni vedno večji športni vnemi deklet in razumnejšemu dojemanju »tekmovalnosti« , zagotovo poveča zastopanost bolj brhke kategorije. Morda odtaja tudi strah, obremenjenost primerjave še v moških kategorijah, da bo že prisotnost med več stoglavo množico že na štartu pravo doživetje.

V vikendu pred prvim razpisanim datumom sem imel priložnost nekaj dni zaporedoma preluftati turno opremo in pa sebe. Tako sem se že prav veselil tistega pravega, gorskega Okrešlja. Prestavitev datuma, namesto izvedbe nekam v gozdove, sem bil zato vesel. Življenske dejavnosti so nato zasukale tako, da je bil resnejši telesni preizkus le še Sella Ronda nato pa delavni počitek z vročino čez teden. Nič kaj prijetno ni, ko se v glavi bojuje želja s premišljenim zavedanjem. Iskal sem zamenjavo za svoj nastop v parih ob tolažbi, da ne bo prvič, da nastopim nekoliko bolan. Roka sem seznanil s situacijo. Ob prevzemu številke je bilo končno jasno. Vedno sem vesel, ko se znajdem med kolegi, ko se poravnani v liniji zazremo v smer špure, v želji, da jo vsak s svojimi občutki čim hitreje doživimo in ob druženju v cilju še podoživimo.

Začelo se je nenavadno dobro, kar se pozicije tiče. Tokratna favorita sta se le počasi oddaljevala, prava konkurenta, domačina Robi in Aljaž, sta presenetljivo prijetno zaostala. Tako sem le sledil Roku in poslušal samega sebe. Niti slučajno se ne smem spustiti v pretirano intenzivnost vsaj v prvem, 700 višincev, vzponu. Cik caki so mi šli rutinirano, dobra stara šola. Po prvem prečnem spustu sem ob menjavi nadaljeval pred Rokom. Tu se lahko malenkost skurim sem si mislil, in če prideva na Okrešelj pred zasledovalci, bi morala zadržati drugo mesto. Med tem ko sem globoko dihal, kar so pač dala zabasana pljuča, je Rok opazil vsako znak slabosti vodilnih, kot bi bil na na oživaški skupni turi. Od Okrešla se naveževa, je bilo nekako izrečeno še nekaj okljukov pod Menihom. Hvala Bogu, so letos potegnili špuro v normalnih okljukih in ne tistih direktnih v stilu Završnice, ko bi bila najverjetnejša rešitev bočno vzpenjanje, ali kako se lepo reče štanfanju?!

V spustu od Meniha proti Okrešlju sem pogrešil zastavice. Pretekli nastopi so me izučili, da lahko tu prav lepo zgrešim. Ja vidljivost je bila v coni oblačnosti takšna, da ni ponujala nekih razgledov. Se je pa dalo slediti lepim špuram v nekoliko skorjastem snegu, ki je bil ob telečjih nogah vriskajoče pekoč tja v stegna. En hiter preval za razbremenitev nog, je bil pravi balzam,da sem zdržal tudi vijugast, ozek prehod skozi gozdiček na odprt teren med kočami na Okrešlju. Soklič, bi šel namesto mene, če nebi imel zjutraj tudi vročine, me je še pohecal, a sem ga hitro utišal. Pregreta glava je bila fokusirana le na čim boljtekoče natikanje psov ter smuči. Zakorakam v špuro pred Rokom, iskajoč vponkico, ki jo ob odpenjanju staknem z vlečne vrvice skrite v majhnem predalčku izvrstnega Campovega nahrbtnika. Roka nekajkrat vprašam, če kje vidi štrik. Ko, presenetljivo nedaleč nad nama, eden od prve ekipe nenačrtovano menja psa, se ustaviva tudi midva, da si urediva vleko. Hoho, zdaj ob dodatni zunanji sili še meni korak steče hitreje. Tako da Rok čez čas, ob mojem hrpenju, sam omeni, da bova raje malo spustila tempo, da zdrživa do vrha. Ko pridemo nad mejo oblačnosti na tako žlehtnobno vroče sonce, bi najraje vrgel vso obleko s sebe. Vroče za …

Luka in Majk s smučmi na nahrbtniku zakorakata v zadnjih 100 metrov vzpona po nadelanih stopih. Preverim, prvič in zadnjič od kar sva se navezala, stanje za hrbtom. Nikogar. Ob prehodu na polico najprej zvijem »šlep« vrvico, potegnem primerno nameščen cepin iz nahrbtnika, snamem smuči in jih dam na nahrbtnik. Mimo Roka zakorakam v stope, naslanjajoč se na sneg, s palicami v eni in cepinom v drugi roki. Grem hitro kakor morem. Sem pa tja se kak stop narejen v skorjast sneg nad trdo podlago spelje. Zato nič kaj prizanesljivo do čevljev brcajoče nadaljujem pregret vzpon. Rok mi vmes, kot zgleden sotekmovalec ponuja pomoč z nošenjem palic, a mi odgovarja naslanjanje z njimi na sneg. Šele, ko kontrola da jasno vedeti, da sledi zaključni spust, si nekoliko oddahnem. Previdno na začetku, nato zravnano sproščeno do ponovnega zavoja in kontrole. Ob ožjem prehodu več zavojev pomeni tudi težje obstati na nogah. Nadaljevanje v široko razkrečeni pozi za boljšo stabilnost v skorji. Upiram se rotacijski sili v zaoju, pa me le zvrne v sneg. Bi se moral prej prepustiti padcu, gre lažje, z manj napora navzdol. Pred iztekom strmine se celo nekoliko ustavim. Oddih pred spustom, da vsaj z nekoliko hitrosti preidem v zaključni ravninski del. Pred ciljem me še enkrat zgrabi skorjica, da se meter pred črto komaj zadržim na smučeh in vzvratno prpilotiram v cilj. Super! Preživeli smo! Super dan med ljudmi, med katerimi me je še vedno objelasreča. Hvala Roku za super tekmo in se veselim skupnega nastopa na kakšnem spektaklu na tujem 😉

Sedaj pa najprej čakam, da se znebim vročine nato pa spomladanske ture v visokogorju in s tekaškimi copati v prebujajočo se naravo.

Rok Damjanič:

Letos prvič na okrešeljski tekmi. Tekma je bila v parih in kot pretekli teden na Sellarondi sva skupaj tekmovala z Anžetom. Anže ni bil popolnoma zdrav, tako da še zjutraj nisva vedela ali bova tekmovala skupaj. Zamenjave ni bilo, torej je bila odločitev jasna. Zaradi odlične turne špure in pravega gorskega okolja, ki ti daje energijo sva se zelo hitro znašla na vrhu prvega daljšega vzpona. Pršičast spust in že sva bila na Okrešlju, kjer sva sklenila, da se za zadnji vzpon naveževa. Moj nahrbtnik te tehnologije še ne premore, zato sva z malo improvizacije uporabila Anžetovega. En, dva, tri in že sva bila ven iz megle, s koder sva imela pogled na vrh vzpona. Za dobrodošlo spremembo je na vršnem delu poskrbel tehnični vložek na peš in s cepinom v roki. Sledil je samo še spust do cilja na Okrešlju. Organizatorji so se zelo potrudili in poskrbeli za lep zaključek letošnje tekmovalne sezone.

Letos sem nastopil na vseh tekmah slovenskega pokala. Neverjetno kaj vse so nam organizatorji ponudili na petih tekmah. Tu se vidi, kako raznoliko je lahko turno smučanje. Tudi če se že več let ukvarjaš s tem športom, še vedno lahko doživiš kaj novega. V prihodnji sezoni si želim, da bi na tekme prišlo več novih obrazov in tudi tistih, ki so včasih že tekmovali.

Učka trail -9.9.2017

9. 9. 2017 se nas je 5 hrabrih pripadnikov gorskega plemena podalo na štart Učka traila, tekme na Hrvaškem, ki se začne in konča ob morju. Anže in Primož na najdaljši 42 km razdalji, Klemen, Milan in Rok pa na sredinski 31 kilometerski.

Rezultati:
42 km
31 km

Anže Šenk:

To leto, ko sem zaradi obveznosti manj v hribih, res uživam v občasnih daljših trailih, na katere me zvabi predvsem prijatelj Rok. Raziskovanje novih poti, razgledov z drugih kotov ob razgovorih s kolegi med lahkotnimi koraki…

K nastopu na Učki me je prepričal brat Primož, 3ji na letošnji štiridesetki. Sprva sem mislil nastopiti na 10km krajši trasi, pa so mi vsi rekli kaj bom zabušaval in da bom na daljšiimel več uživaških obmorskih kilometrov po čudovitih terenih, pa še pravo konkurenco s strani Marjana. Rad imam izzive, ki me vzpodbudijo in vsaj malo prepihajo mojo lenobo.

Gorsko pleme, tako se imenuje jezerska tekaška sekcija, smo se na obalo tokrat odpravili dan pred tekmo. Prostoren apartma, skupno copranje fantastične večerje z Rokom Damjaničem v glavni vlogi, kozarčkom, kruglo za sproščanje mišic… Nas je že imelo, da bi šli naslednje jutro na skupinski lagani trail brez številk.

Moj cilj, čas pod 4 ure, se mi je kljub neizpolnjenim pripravljalnim planom, zdel dosegljiv. Na besede po Vipavi, da se z Marjanom tekmovalno pomerim na Učki in da bom šel takrat na skalpe, so me pa tako spodbujali cenjeni tekaški kolegi. Sam svetovni prvak v gorskem teku med mastersi, Simon Strnad, zmagal je na 16 kilometrski razdalji z novim najboljšim časom proge, mi je na štartu obljubil šampanjec, če mi le uspe.

Ob razgovorih na startni liniji sem nenadoma s prve padel v tretjo linijo in tako v prvih metrih ostal za vodilnimi. Moral sem se potruditi, prehitevanje po ozkem obalnem »sprehajališču« med kafiči, da bi ujel prvo skupinico, ki se je že takoj začela oddaljevati. Na stopnišču je Marjan spustil vodilne s krajših prog in kmalu sem lahko sledil le njegovim nogam. Kljub ne pretirani vročini sem čakal na, po besedah tekmecev, nekoliko hladnejši del tam zadaj. Po kakšne pol ure sem ob težavah izmotavanja gela iz žepka v nahrbtničku zaostal nekaj metrov. Marjan je že začutil priložnost, pospešil in sledil mojemu plemenskemu kolegu Roku, drugouvrščenemu na 31ki. V ponovnem priključevanju sem ob hitrejših ravnejših delih, menjavah ritma na ozkih potkah in planoti posuti s skalicami, prav užival. Makedamski odseki v vzponu se mi niso prav nič dopadli. Marjan je kmalu spoznal, da moj zaostanek ni bil posledica moje utrujenosti. Zagotovo pa mu tudi ni bilo tako lahko, saj je bilo že na vzponih proti mali Učki čutiti popuščanje v tempu. Kmalu po razcepu 31ke in 41ke, ko sem se pomaknil nekoliko na njegovo levo, je vedno pospešil. V začetku zadnjega daljšega klanca proti Učki, ob prehodu iz teka v hojo, je tempo tako padel, da sem moral mimo. Po kakšni minuti Marjana ni bilo več za menoj. Zato sem nekoliko pospešil. Na roko mi je šla še hladnejša klima, megla in božajoče rastje polno hladnih kapljic.

Na spustu z Vojaka in nekje do 20ega kilometra je nato letelo. Pravi užitek, ko se noge lahkotno in hitro odzivajo na tisto kar vidijo oči. V mislih pa zastavljen cilj 4 ure in da Marjan ne pride na vidno razdaljo.

Časa na uri nisem spremljal. Le občasen pogled na sled in kilometre do cilja na izposojenem fenixu. Kilometri se kar niso hoteli topiti in nekje po 30em sem dobil občutek, da sem prepočasen. Kljub ponovni družbi souživačev s krajše razdalje in pogledih celo na morje, čudovitih potkah v zavetju gozda, je bila glavna misel pri spodbujanju samega sebe in občutenju zategovanja, plazenju krčev v moja stegna. Svojevrstno uživanje ob poskakovanju med skalicami, obdan z rastlinjem na levi in desni, stare kamnite hiške, mogočen ?javor?, kamnito znamenje, mlakuže… Idila!

Višjih stopov in daljših korakov v klanec si nisem upal privoščiti. Le kratek, hiter že utrujen tekaški korak. Samo ne zahodit. Na spustih stalna previdnost. Na zaključnem asfaltnem spustu, končno, nekoliko okornejši koraki. Tekmovalec, ki sem ga prehiteval, me vpraša, če bo pod 4 ure. Vprašam koliko je sploh na kazalcih. Še 12 minut. Bo!

Nato pa strmejše stopnice in še bolj zanimiv vijugast gozdni spust z vmesnim skalovjem in potokom…kako je vse drugače ob eksplozivnih odzivih nog, jaz pa na palicah in skoraj stegnjenih nogah hopsajoče čez prepreke proti morski gladini. Pred ugledanjem slane, regeneracijske vode pa presenečenje temnega tunela. Previdno skozenj in kmalu vidno približevanje ciljnih balonov. Še hiter pogled nazaj za vsak slučaj ob pospeševanju na ciljni finiš za zadnjih 500m. To je to,si rečem in ob navijanju tekaških prijateljev, ki bežijo s stolov ob kofetkanju, ter vzpodbudi gorskega plemena s krajše proge v ciljni ravnini, noge same poberejo zadnje metre še hitreje. Po veselem zamahu z roko v zrak ob pretrganju traku in smejočih obrazih prijateljev, končno obstojim in se ob globokem dihanju prav oddahnem. Simonov obljubljen šampanjec takoj eksplodira v zrak, nato pa nekaj osvežilnih požirkov ohlajene penine. Prija! Večina ciljev izpolnjenih, mejnik štirih ur ostaja. Tudi zaradi tega se še vrnem na bližnje obmorske traile, še bolj pa zaradi vzdušja, druženja, igrivih terenov in sproščanja ob in v šumečem morju.

Preseneti še brat Primož s tretjim mestom. Gorsko pleme proslavlja še ob 16tem mestu Klemena, 14tem Milana, zmagal v kategoriji nad 50, in drugem mestu Roka na enaintrideset kilometrov.

Za nameček je bil to dan Slovencev, ko smo med 500 nastopajočimi iz 20ih držav, na prav vseh razdaljah popravili najboljše čase. Zmagali nismo le na šestnajst kilometrski razdalji pri dekletih.

Rok Damjanič:

Te tekme sem se letos najbolj veselil, saj sem vedel, da bo zaradi terenov po katerih še nisem hodil in zaradi morja nekaj posebnega. Ko smo se dogovorili, da od doma štartamo en dan prej in prespimo v apartmaju se mi je vse skupaj še bolj dopadlo.

Na dan tekme smo se tako v miru odpravili v Mošćeničko Drago, kjer je bil štart. Bil sem sproščen kot že dolgo ne. Pravzaprav sem komaj čakal, da se zapodimo na trail. Štart je bil precej hiter, kot na kakšni vertikal tekmi. A že po nekaj minutah je vsak našel zase primeren tempo. Jaz sem se znašel nekaj metrov za Marjanom Zupančičem in Anžetom. Do Male Učke (1h in 20 min) smo nato tekli praktično ves čas skupaj; z Marjanom sva se menjavala pri diktiranju tempa, Anže pa nama je sledil. V Mali Učki sta se 42 km in 31 km trasi ločili in ostal sem popolnoma sam. Prvi tekmovalec je bil že 8 minut spredaj, zadaj pa tudi ni bilo nobenega na vidiku. Trail je bil res prelep in vmes sem kar malo zavriskal. Da nebi preveč zabušaval sem si na naslednji okrepčevalnici (19km) za motivacijo zadal cilj teči pod 3h. To se je izkazalo za dobro idejo, saj sem tako vzdrževal dokaj visok ritem, v glavi pa sem računal koliko bi moralo biti še do cilja :). K sreči nisem imel nobene krize in je tudi na dol letelo kot je treba. Dodatno motivacijo mi je dal pogled na morje, ki je bil z vsakim korakom bliže. Tako sem med tekmo zadan cilj dosegel s skoraj 10 minutno rezervo.

Najboljše pa za konec: skok v morje, jedača, pijača, druženje in proslavljanje vrhunskih rezultatov. Bravo celotnemu gorskemu plemenu.

Milan Šenk:

Učka trail je za nami.

Tokrat ni bilo nobene improvizacije, ki običajno krasi našo pot od doma do doma.

Vse je bilo na nivoju: prevoz, namestitev, ogled štartnega mesta, hrana, spanje in na koncu nestrpno čakanje na štartni znak.

Tek ob morju se je nadaljeval preko stopnic (menda jih je čez 700) potem v naravo med kamenje, grmičevje, visoko suho travo, razmočeno prst, listje, storže, pod vejami dreves v rahli meglici, rosenju in toplem soncu. To je bil teren za “gorsko pleme”, ki mu zahtevnost in raznolikost pomeni užitek in moč premagovanja njemu lastne naravne podlage. Moje izkušnje me tudi tokrat niso pustile na cedilu. Izkoristil sem vse skrivnosti taktike teka, ki se je po tolikih letih vgradila v glavo – podatkovna baza “tekač”. Gre zelo preprosto, lovim svoje tekmovalce, kot lovijo živali svoj plen. Če so vsi polovljeni, je končno mesto na zmagovalnem odru, sicer se lov nadaljuje na naslednji tekmi.

Tako!

Hvala, za dan, ki smo ga napolnili z dogodki, ki ločijo gorsko pleme od običajnih smrtnikov in tudi tekačev!

Primož Šenk:

Super pokrajina, dobra organizacija, top družba in za piko na i še odličen rezultat. Se že veselim novih podvigov gorskega plemena 😉

Klemen Dolinšek:

V soboto 9.9.2017 se nas je nekaj Jezerjanov  odpravilo na tekaško prireditev v Moščeničko Drago. Učka trail ponuja tri tekaške preizkušnje in scer 16, 31 in 42 km s kar nekaj višinskih metrov in čudovito pokrajino. Proga ponuja lepe razglede na morje in jo priporočam ne samo tekačem ampak tudi vsem ljubteljem narave. Sam sem se odločil za 31 kilometersko preizkušnjo s 1400 m vzpona.

Pred samo tekmo nisem točno vedel kaj lahko od sebe pričakujem po hudi pljučnici, ki me je v mesecu juliju za štirinajst dni prikovala na posteljo in mi še naslednjh štirinajst dni ni pustla obleči tekaških čevljev. Glede na »dopustniški« julij sem s končnim šestnajstm mestom generalno in osmim mestom v svoji kategoriji zadovoljen. Je pa prisotnega nekaj grenkega priokusa, saj sem na progi zašel in si s tem pokvaril uvrstitev za nekaj mest, ampak tudi to je čar takšnih tekmovanj.

Za piko na i smo mehčali zatrdele mišice v ravno prav toplem morju ter polni lepih vtisov že kovali prihodnje tekaške podvige.

Foto (Učka trail, Klemen Dolinšek, Anže Šenk):

3. Gorski tek do Češke koče

Rezultati 2017

Slike (Borisk Piskernik, Drejc Karničar):

This slideshow requires JavaScript.

GM4O

GM4O je tekma, o kateri sem razmišljal že vrsto let. Letos se je prvič poklopilo, da ta datum nisem imel nobenih obveznosti in da sem bil primerno fizično pripravljen za tak podvig. Na štartu nisem bil pretirano živčen, saj sem vedel, da bo štart počasen, poleg tega pa mi je bil edini cilj priti do cilja v zame enakomernem tempu. Prvih nekaj kilometrov po cesti in ovinkih mulatjere je bilo res počasnih, kar je bila zame povsem nova izkušnja. Navajen sem namreč krajših tekem, kjer začneš na polno in končaš na polno :). Po počasnem začetku sem v zmernem tempu nato nadaljeval proti Črni prsti, brez da bi tempo prilagajal tekmecem. Od sedla pod Črno prstjo navzdol mi nekako ni šlo najbolje, saj so me že kmalu hoteli grabiti krči v mečih. Kaj takega po dobri uri in pol teka še nisem doživel, zato me je kar malo skrbelo. Težave sem nekako rešil s tem, da sem se zavestno držal nazaj in navzdol tekel po petah. Od vasi Kal pod Črno prstjo do Hudejužne so me po čudovitem trailu navijači kar ponesli.  Neverjetno kakšno vzdušje lahko naredijo domačini na okrepčevalnicah in ob poti. Čudovit je bil tudi vzpon na Porezen, kjer sva imela z Anžetom celo domačo navijaško ekipo: Milana in Klemena z družino. Navzdol do cilja je šlo kakor je pač šlo (pooočasi :D). Na nekaterih ovinkih sem se kar malo nasmejal, ko sem se spomnil Anžetovih besed od lani, ko sva se skupaj vračala s Porezna kot navijača: “Tukaj mi je letelo, da sem komaj ovinke zvozil”. Kljub težavam in zelo počasnim spustom, sem končal s časom 4h 26min in nekaj sekund, kar mi daje motivacijo za naprej.

Vipava Ultra Trail

105km s 5500m vzpona in 5300 spusta v soboto 29.4.2017 v času 11ur 18minut in 20 sekund velika vzpodbuda za nastope v novi disciplini.

V petek se mi je že ob vztopu z avtoceste v Vipavsko dolino ob lepih, energije polnih barvah modrega neba z nekaj belimi oblački in zeleneče pokrajine, gozdov, opranih po obilnem deževju narisal nasmeh na obraz. Občutek tiste omirjene sreče. Ob prevzemu številke in mirnosti v kampu Tura, sem začutil hrepenenje po avanturi naslednji dan. Na kamp Turo in ta mali delček Vipave me vežejo sami lepi spomini. Alpinistični izpiti, bivakiranje v nevihtni noči s peko krompirja, hrenovk,…, plezarije, druženja s prijatelji ko smo se zataknili v restavraciji…. Kako že reče Toni? Nikol še nismo šli, ne dab še enga spil…

Oddaja vreče za na lovsko kočo pod Nanosom, če bi potreboval kaj oblačil… Spat sem se odpravil k punci, ki me zna sprostiti. Da sem se še bolj sprostil, sem jo moral iskat k njenim kolegom. Spoznavanje s prešerno nasmejano družino ob kozarčkih rdečega, pika na i za dober spanec.

Zjutraj me je Veronika peljala na štart, da sem se igrivo brzinsko ogrel že ob vijuganju po rally trasi ceste do Ajdovščine. Ob spustu s Cola me je nekoliko stisnilo ob pogledu na terene, ki naj bi jih ta dan predelale moje noge. Draž nečesa novega, ko niti ne veš v kaj se podajaš.

Na štartu nekaj znanih obrazov, veselo razpoloženje in že se začne odštevanje. Štartam v svojem ritmu. Marjan gre hitro naprej, kot je napovedal. Mi je povedal, da mora popraviti dosedanji čas in iskreno, da sva sicer kolega, med tekmo pa da se ne poznava, po tekmi pa greva ponovno skupaj na pivo. Pravilno. Poznam ga in zato mi je v veselje. No na progi se le nisva gledala kot sovražnika in skupni metri so bili prav prijateljski. Že po nekaj minutah pogleduje nazaj, kar me pripravi do nasmejanosti, razgledujočega se nadaljevanja v svojem tempu dolgih nog. Kmalu sem sam, ogledujem okolico, izvir Vipave, blatna stezica, viseči mostički, prbujajoč se dan in ptičje petje, sledenje oznakam… Na delih po planinski poti mi veselje delajo še markacije. Knafeljčevi rdeči krogi z belino v sredini, ki nas varno vodijo proti cilju skozi gozdove prepredene s potmi, vlakami, višje pa med skalnatim, včasih enoličnem terenu. Na prvi okrepčevalnici skoraj ne najdem zanimivo speljane proge skozi notranjost stavbe. Kozarček in banana za glodanje nekaj 100m. Pod vrhom Malega Golaka grem na veliko potrebo. Olajšan nadaljujem v prijetnem tempu. Na vsake toliko časa se le opomnim, da ne smem zaspati. Tik pod vrhom me preseneti Veronika, ki mi da še gumbek za srečo, ki sem ga pozabil na štartu vzeti z vrečke. Poljub in podatek, da je Marjan le nekaj minut spredaj me osrečujeta a v spustu sem le razsoden. Ob solzenju oči od hlada pozorno iščem oznake. Naenkrat nikjer poti, pa sem hitro spet utirjen. Srečam tudi nekaj znanih GRS obrazov. Ti mi krajšajo in delajo veselje tudi v nadaljevanju. Kolegi so mi kot najboljši navijači! Dodatna navijača v nadaljevanju proti Mali gori sta par Feldin. Spodbudi me vedno tudi Marjanova žena. Urošovi podatki o približevanju Zupančiču me presenečajo. Že pomislim, da ima kakšno poškodbo, saj imam sam zelo previden tempo v spustih in potovalen na ravninah in vzponih. Ko ga zagledam in kmalu tudi dohitim, mu med pogovorom omenim, da sem presenečen, da sem ga dohitel in da bi imel raje, da ga čim dalj nebi videl. Marjan gre pred menoj v tako počasnem tempu, da imam kljub svojemu zmanjšanemu ritmu občutek, da ga bom pohodil. Namiguje, da imava pred seboj še krepkih 70km. Jaz se s to mislijo raje ne ukvarjam, saj mi ta razdalja tekaško še ni bila okušena. Spontano, na spustu s Kuclja, pridem predenj. Resnično nekoliko zbegan, saj tu še nisem imel nič tekmovalno nastrojenega podstrešja, se začnem igrati po skalcah štrlečih iz trave in ko hočem nekaj odgovoriti Marjanu, oooopaaaa, bum s kolenom ob skalo in preval naprej po konkretni naklonini. Marjan skrbno sprašuje kako sem. Jeza nase in bolečina v kolenu. Nočem se ustavljati. Dokler deluje gremo. Sčasoma me bolečina prične siliti v šepanje. Kri sili skozi tričetrtinske pajkice le na kolenu in se ne zlije po nogi. To je ok. Bolj ravninski del mi odgovarja in tu naštelam svoj običajen ritem. Vem da bo šlo le dokler bo koleno ogreto. V vzpone zavestno zmanjšam, da obremenitev ne naraste. Pred cerkvico Vitovlje se le ustavim, da bolje pogledam koleno. Ma nič, upajmo, da me ne postavijo s proge. Zdaj bom lahko spet samostojno nadaljeval svojo avanturo. Marjan pa za ovinkom. Čaka? Le zakaj?! Tudi padel in pokaže rano ob očesu. Na okrepčevalnici umirjeno natočim meh, pojem banano in vzamem čokoladici za zobanje do Batuj. Na strmejšem delu ob napeti vrvi mi na blatni strmini zdrsne in rahel krč v notranji levi stegenjski mišici me strezni iz nekoliko hitrejšega spusta. Pred postajo me pričakata oče in Rok Damjanič, ki bo letos zagotovo opozoril nase tudi na tekaških tekmah. V enem od križišč nas veselo pozdravi še mami Irma. Domači obrazi in besede mi dajo dodatnega poleta. V Batujah sva z Marjanom ponovno skupaj. On zamenja nahrbtnik in odbrzi. Mi malo oskrbimo koleno, v meh, ki ga le s težavo odprem, zlijem pol litra svojega napitka in povprašam, kje najdem iz igrišča. Malo se pohecamo, Bavška ekipca z lanskega planinsko vodniškega druženja, je tudi tu, in že preklopim na ravninski ritem. Rok me nekaj minut spremlja nekaj metrov spredaj, da se ne ukvarjam z oznakami. Kmalu imava Marjana na očeh. Nadaljujem sam in že po dobrih dveh kilometrih ne uspem iz meha potegniti nobene kapljice več. Kje je naslednja okrepčevalnica. Preverim svojo rizbo plana s časi, višinami, kilometri,…jao jao. Vročina pa ravno tu pritisne. Kratki gozdnati tereni so prava poezija in korak se sam od sebe pospeši. Na odprtem vem, da moram »šparat« in spremljam kilometre na uri, ki prepočasi bežijo. Večkrat vidim Katarino in Marka, ki po podpori Marjanu vedno počakata name, da ekipa ve kje je konkurent. Želim si prositi za tekočino. Le potožim, da je vroče, a vem, da se gre v konkurenčni ekipi za lovoriko in da sem preblizu, da bi dobil radodarno pomoč in še izven kontrolnih, okrepčevalnih točk. Znan obraz, Božo Vidic na eni od osmerjevalnih točk. Je bil on, kolega iz lanskoletnega tečaja za planinske vodnike ali ne. To mi za nekaj časa zaposli misli. Naslednji dan me pokliče in imava prav prijeten pogovor. Zdaj vem, na koga se tudi lahko obrnem za raziskovanje prelepih terenov bnad Ajdovščino in Vipavo. Gorskoreševalni jopič, spodbuda kolega in najava okrepčevalnice mi vrne nasmešek. Osebje mi nalije meh do vrha, da to vodo pijem nato še do vrha Nanosa oz. Pleše. Kot nov nadaljujem. Do Podnanosa me zmoti le rahlo žuljenje na desni peti, kjer sem si jo preventivno zalepil, kot pozimi za v turni čevelj. Sezujem se in komaj potegnem kompresijsko nagavico čez peto. Kako težko je biti dalj časa v čepečem položaju. Nato še natančno, kar predolgotrajno odstranjevanje vsakega delčka obliža. Pri tleh postanem kar zakrčen. Ja, očitno so mišice načete. Proti Podnanosu začnem misliti na Marjana. Če sem prišel tako tekoče do sem, je sedaj čas, da preklopim na tekmovalnost. Ciljni vzpon in spust poznam in še družbo bom imel. Na okrepčevalnici še zadnji nekoliko daljši postanek in akcija. S soncem obsijan vzpon in misel na lovljenje telo zazna z utrujenostjo. Pazim še na obremenjevanje leve noge, ki ni v najboljšem stanju. Delam z rokami. Uberem turno tehniko in že zadenem z nogo v kamen. Kjer je ravnina, se potrudim, da iz hoje preidem v tek. K temu me za spremembo ritma spodbuja tudi oče tik za menoj. Na lovski koči spet znani obrazi, Anja in Urška z lanskoletne Bavšice. Na vprašanje kako sem, pripomnim le, da sem kar zdelan. Kljub vsemu je to daleč od že znanih občutkov matranja. Pijača, hrana, gel in blag spust med vzponom me do prehoda na odprt, vetroven teren, prenovijo. Rok 10m spredaj, da bi mi rahlo dvigoval tempo, oče za menoj in bočen veter iz doline čez rob, ki me kljub uporu prijetno ohlaja. Mična mladenka ob progi pa namesto nasmejanega pozdrava pripomni, da Marjan sporoča, da se bo pritožil, ker imam spremstvo. Takoj pripomnim, da tega v pravilih ni, saj sem ravno zato dodatno preštudiral ves pravilnik Vipava traila. Rok le pripomni, naj grem raje sam in v trenutku sem brez družbe. Resnično se ujezim in ker Marjana vidim, s povečanim tempom veselo opazujem, kako se razlika topi. Pred vrhom sva skupaj. Odvijem si čokoladico in ovitek lepo pospravim k ostalim produktom gelov in čokolad v levi žep za bidon. Ja, moram prav opomniti, da me je v drugih 50km prav motilo, stalno srečevanje ostankiov embalaže energijskih okrepčil. V pravilniku je jasno navedeno, da je odlaganje le teh dovoljeno le na okrepčevalnih točkah! Tako da kolegi uživači tekači, kako se vam zdi, če bi na vsaki svoji uživaški trail trasi namesto po lepi potki, vaši podplati pristajali na kup vrečk gelov?!

Marjan je nekajkrat nekoliko potekel, kot bi me želel preizkušati. Sam sem šel enakomerno ob uživanju okusne energijske čokoladice in obakrat izničil njegova poskoka. Na okrepčevalnici se mi je kar smejalo in prav nič mudilo. Zapnem nahrbtnik in z vriskom nasmejan pričnem zadnjih 13km. Marjanu na makedamu počasi približujem. Ob prehodu na stermejšo pot pa useka. Uuuuuu. Stegnem nogo in pritisnem s palci. Počasi krč popusti. Previdno nadaljujem in vsak korak nekoliko potresem nogo pristanek pa ublažim z naslonom na palici. Na manj tehničnih terenih z manjšo naklonino mi gre bolje in tam nekoliko bolj spustim. Odločim se za čim bolj tekoče nadaljevanje brez navijanja hitrosti. Priti čim hitreje do cilja ob dani situaciji, ponovno na svoj optimalni čas. Morda pa tudi Marjanu kaj ponagaja… Mimo Abrama mi prešerno voljo in pogovor nariše Veronika, ki nekaj 100m odteče z menoj. Blaga naklonina mi odgovarja, da dobim občutek letenja. Ob prehodu v še zadnji tehničen del, kakršnega sicer obožujem, me začne grabiti krč. Kakšen nelagoden občutek in stalna koncentracija na možnost »zakola«. Le še nekaj metrov in sem v kampu Tura. Veselje nad doseženim časom. Oddahnem si, da le nisem preveč čudaško napovedoval cilja 12 ur. Pošteno je tudi drugo mesto. Zmago privoščim Marjanu, saj me o doseženem bolj opominjajo odzivi, čestitke, komentarji,…v preteklih dneh, kot lastno zavedanje.

Tu se spommnim na odstavek Bogdana Žorža v knjigi Nauk gora: »Kar dosežemo z lahkoto, brez napora, nima prave vrednosti! Vredno je tisto, kar dosežemo s svojim naporo! Tudi v vsakdanjem življenju nas izkušnje učijo, da nam predstavlja resnično vrednost le tisto, kar smo dosegli z naporom, s trudom. Velikokrat se želimo naporu izogniti, vse bi naredili, da bi se naporu izognili – pa se ne zavedamo, da se pravzaprav s tem odrekamo tudi doživetju zadovoljstva, lepote, dosežka! Če kje, se resničnosti tega pregovora zavemo v gorah. Zato bi rad zaključil z besedico spodbude mladim staršem: omogočajte vašim otrokom, spodbujajte jih, da s svojim lastnim naporom nekaj dosežejo! S tem jim boste dali za življenje neprimerljivo več, ko če se vi zanje (namesto njih) še tako trudite«

Z Marjanom sva si tako polepšala sobotno doživetje. In sam se sprašujem, bi bilo obkroženje čudovite doline po nekaj res občudovanja vrednih delih poti, meni lahko tako navdušujoče s tekmovalno miselnostjo na uvrstitev že od štarta. To bom spoznav ob verjetnem ponovnem štartu na svoj optimalen čas. Mejnik pa ob letošnjih občutkih zagotovo 11 ur, ob podobnih vremenskih razmerah kot letos in res neverjetni organizaciji obsežne prireditve!

Na tekmo kot na koncert

Besede razmišljanja vodje in glavnega motivatorja kolesja jezerske turno smučarske prireditve, Milana Šenka, da je vsak nastopajoči zmagovalec, da je dejansko zmagal v trenutku, ko se je prijavil na prireditev, so tudi v meni sprožile tok misli.

Utrip in smernice sodobne kulture, ko se stalno mudi, vsepovsod vlada boj za projekte, delo, obstoj na trgu, nam nehote vrine napačno predstavo boja na smrt z vsemi. Tako tudi z vsemi za štartno črto, za vsako mesto, stopničke… Pa jeres tako?! Ne prijavimo se, ne gremo na štart. Bežimo nekam na svoje. Postanemo poraženci…Ker pozabimo nase, da smo ljudje družabna bitja in da skupaj ustvarimo mogočno vzdušje.

Udeleženci družabnega »boja« s progo, samim seboj, ko zaradi kolega ob sebi še bolj spoznajo kaj zmorejo, spoznavajo sebe, pa so vsi nasmejani, resnični zmagovalci.

Kje bi te preplavili močnejši občutki, ko si na koncertu izvrstnega Eminema, sam na celi tribuni za več tisoč ljudi, ali na razprodanem špilu Zablujene generacije, naprimer?

Organizator se vedno trudi po najboljših močeh. Na koncu ni razlike v vloženih urah, trudu, številu sodelujočih v organizaciji, kontrolah na progi,… pa naj štarta nekaj 100 ljudi ali 1 sam. Kako bi izpadla bolj poznana nočna Sella Ronda ob polni luni in baklah z 10-imi nastopajočimi pari namesto 300, 400-timi dvojicami?! Koliko ljudi bi v mrazu v mestih in na prelazih čakalo in spodbujalo tistih nekaj ekip? Hitro bi jih imeli za čudake. Ko pa mimo prisope 800 obrazov z žarečimi očmi, je vsak od teh občudovan junak.

In smo pri donatorjih, sponzorjih. Koga bodo podprli?! Ja, dogodek, spektakel, pravo vzdušje naredimo udeleženci, nastopajoči!!! Ne jamrajmo, kako našega športa nihče ne podpira. Najprej pojdimo sami na organizirane prireditve, tekmovanja.

Vsem, ki vam tekmovanje povzroči nelagodne občutke, želim, da stopite sebi naproti, najdete vzrok, ki povzroča odpor, se soočite z njim in takrat se z nasmehom veselja odločimo za osnovne lastne občutke sreče, se enostavno željno prijavimo tudi na tekmo, kot bi šli na najbolj zaželjen koncert. Ker začutimo, da bomo naredili nekaj za telo in dušo, da bomo srečni!…. se vidimo že ta vikend na večernem snežnem koncertu, Zvoh Attack, kjer si bomo sami zaigrali najlepšo melodijo. Sestavimo orkester in imejmo turnejo po tekmah slovenskega pokala v turnem smučanju. Brez tebe ne bo šlo!

20. MEMORIAL LUKE IN RADA Jezersko, Virnikova karavla, 28. januar 2017 – uvodni nagovor

Karmen je po sproščenem turnem krogu reševalk in reševalcev in okusnem kosilu vse zbrane nagovorila z besedami, ki jih moramo deliti z vami:

Gorska reševalna služba. Ime, ki je zaradi narave svoje dejavnosti postalo pojem. GRS. Kratica, ki je prepoznavna za vsakega v Sloveniji. To je tisto varno ozadje ob doživljanju prostosti in veselja za vse prebivalce in obiskovalce naše lepe Slovenije. Varnost, ki nam jo v vsakdanjem življenju predstavlja in nudi družina, nam v gorskem svetu poosebljajo ženske in moški, ki nosijo našitke rdečega križca, vtkanega na modrino neba. Znak, ki ga prepoznajo tudi že majhni otroci in ga dojemajo kot medaljo. Za pogum, vztrajnost, požrtvovalnost. Tudi v tem dojemanju si moramo želeti, da bi ohranili pogled otroških oči na stvarnost, ki drvi naprej, včasih, žal, mimo nas.

Naša postaja je ena manjših po številu njenih članov, že od začetkov pa je prepoznavna po tekmovalnih dosežkih v eni najlepših gorniških dejavnosti – turnih smukih. Lukovo vodilo ostaja živo tudi pri mlajših generacijah. Na naši prvi tekmi je sodelovalo 15 ekip, naslednje leto se je število že podvojilo. Jezerjani so sestavljali ekipe na izbirnih internih tekmah, že v drugem letu se je oblikoval slovenski pokal z dodatnim tekmovanjem na Zelenici… A 10. junija se je zgodila Turska gora. Najmanjša postaja je izgubila načelnika in njegovega namestnika. V nekaj minutah se je življenje družin popolnoma spremenilo. V le nekaj minutah. Zato, ker so bili možje in očetje na vajah, da bi znali bolje in hitreje pomagati drugim. Zlobna ironija.

In minilo je dvajset let, ko smo se učili živeti in delovati brez njiju. Otroci so odrastli. Hčerke ne sanjajo več o vožnjah s kočijo, nadomeščajo jih otroški vozički. Fantje ne budijo spečih lepotic, ampak si možje želijo, da bi končno zaspale… Čas nam je posrebril lase, zarisal gubice v naše reliefe in nam prinesel radosti ob odraščanju naših potomcev. Luka in Rado tega ne moreta deliti z nami in to še vedno zaboli. Vsemu veselju in smehu navkljub.

»In sta kot dva galeba, dve čigri, dva glasova

v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.”

(T. Pavček)

Življenje samo pa nas kljub obžalovanju nedoživetih skupnih trenutkov usmerja v sedanjost, v ta prelepi dan, ki smo se ga tukaj zbrani odločili doživeti v dolini Komatevre. Prijateljska tekma kolegic in kolegov reševalcev je še kako osmišljenje Lukinih in Radovih idej in delovanja. Zato, spoštovane in spoštovani, hvala vam, da smo skupaj. Hvala, ker ste spet enkrat izpolnili naša pričakovanja.

Poročilo GRS tekmovalnega dne

Poročilo državnega prvenstva parov

Rezultati 2017

Rezultati 2017 GRS

Fotografije z GRS tekme, 28.1.2017:

This slideshow requires JavaScript.

Fotografije državnega prvenstva v parih, 29.1.2017 (Primož Šenk):

This slideshow requires JavaScript.

2. Gorski tek do Češke koče 2016

Hvala vsem, ki ste pomagali pri organizaciji.

Rezultati skupno 2016

This slideshow requires JavaScript.

19. Memorial Luke Karničarja in Rada Markiča 2016

Pogoji na progi so bili odlični, le sonce se ni hotelo prikazati.

V članski konkurenci sta bili prvi mesti pričakovani, Nejc Kuhar (TTSO Jezersko), 1:08:03, pred Matjažem Miklošo (TSK Olimpik), 1:11:37. Za tretje mesto so bili na štartu aktualni kar štirje. Skozi nastop pa je dokaj suvereno na tretjo stopničko stopil Klemen Triler (TSK Olimpik), 1:14:11.

Pri ženskah je bila najvišje Klara Meglič, 1:10:30, pred Marušo Triler, 1:22:53 (obe TSK Olimpik) in tretjo Matejo Končina Peternel (Akademski AO), 2:02:01.

Tokrat sta nastopila dva mladinca. Luka Strupi (Kranjski Mucki), 1:43:44, je prehitel domačina Aleša Zadnikar (TTSO Jezersko), 1:48:40.

Tone Karničar (TTSO/GRS Jezersko), 1:19:31, tokrat pri veteranih ni dopustil pomisleka o zmagovalcu, drugi je bil vodilni v pokalu v tej kategoriji, Rolando Lipar (TSK Olimpik), 1:25:00 in tretji Milan Šenk (TTSO/GRS Jezersko), 1:28:43.

V enotni moški kategoriji rekrativcev so bili pri moških najhitrejši domačini. David Rogelj, 1:01:06 (TTSO Jezersko), ki mu je dodaten adrenalin po žilah pognal zaplet na štatu, ko je celo padel, zlomil palico in snel psa , pred Francem Zadnikarjem, 1:03:05 in Idotom Karničarjem, 1:07:00 (oba GRS Jezersko).

Prva pri damah je bila Anja Stenovec, 1:23:52 pred drugo Polono Virnik Karničar, 1:32:07 (obe TTSO Jezersko) in tretjo Vesno Kristanc (TSK Olimpik), 1:43:45.

Memorial je od nekdaj povabilo gorskim reševalcem na fizično izpopolnjevanje, druženje in izmenjevanje izkušenj. Tokrat so bili razvrščeni kot ekipe dveh reševalcev iz iste postaje ­ društva.

Na dolgi sta bili uvrščeni le dve ekipi, vsi člani GRS društva Jezersko. Brata Anže in Primož Šenk ter Milan Šenk in Tone Karničar. Na krajši progi je bila konkurenca večja. Prva sta bila Franc Zadnikar in Izidor Karničar (GRS Jezersko), druga Janez Javoršek in Peter Zupančič (GRS Ljubljana) in tretja Jurij Nabergoj in Miha Peternel (GRS Ljubljana).

Vsi povabljeni govorniki: župan občine Jezersko Jurij Rebolj, predsednica KGŠ pri PZS Jasna Pečjak, predsednik GRZS Igor Potočnik, so čestitali organizatorju in jim zaželeli uspešno izvedbo v naslednjem letu, s še več udeleženci.

PD Jezersko vabi, da se dogodka udeležite naslednje leto, ko bodo ob okroglem 20.Memorialu pripravili prav poseben program oziroma presenečenje.

PD Jezersko

Rezultati_2016